Tartini tischt klangliches Tafelsilber auf

Von Hans Lüttmann

Steinfurt. Besser nicht so viel auf die Optik geben: Denn als die vier Herren im gesetzten Alter, ganz Frack und weiße Fliege, auf die Bühne der Bagno-Konzertgalerie stapften, wird mancher einen frommen Schreck bekommen haben. Doch was die Slowenen dann als Tartini Quartet im Bagno auftischten, war klangliches Tafelsilber aus der obersten Schublade. Schweißtreibend, ja, aber bis ins Kleinste homogen, lebendig, ruhig und unaufgeregt; vier Herren, die die totale Beherrschung des Tons zelebrieren und auch auf dem heiklen Grat zwischen Sinnlich- und Zerbrechlichkeit nie abzurutschen drohen. Da paart sich ein versonnen-dunkler Ansatz mit quirlig-packendem Zugriff, Elan mit Exaktheit und Lyrisches mit slawischer Lust am Musizieren.Was bei dem unbekannten, aber eben slowenischen, Marijan Lipovek (dessen Tochter als Opernsängerin berühmter geworden ist als er), ja noch nachvollziehen, aber Debussys Streichquartett g-moll muss sich ja bis heute nachsagen lassen, dass es für seine Zeit zu impressionistisch, ja sogar konturlos zusammenkomponiert worden sei. Aber das Tartini Quartet entwirft Debussys Gemisch aus Kirchentonalität, Zigeunerkadenzen und fernöstlicher Gamelanmusik als betörendes Klangfarbengemälde, sehr entschieden, sehr bewegt, rhythmisch, leidenschaftlich, ausdrucksstark und jederzeit traumhaft sicher im Griff.
Die gesetzten Herren, spätestens jetzt wird es jedem Zuhörer klar, stehen satt im Saft und musizieren anschließend auch noch ihren Beethoven genussvoll aus. Ausgerechnet die Nummer 131. Daran hat Beethoven so intensiv wie an keinem anderen Werk gearbeitet, hat mehr als 200 Blätter mit seinen Partiturideen vollgeschrieben, überdacht, verworfen, neu angesetzt und schließlich ein siebensätziges Juwel geschaffen, über das ein Zeitgenosse staunte: Das ist das Geistigste, was diese Gattung hervorbringen konnte. (Und Arnold Schönberg als Anreger bei seiner Überwindung des alten tonalen Systems gedient haben soll.) Drei heftig herbeigeklatschte Zugaben später bleibt das wohlige Gefühl, eine Sternstunde der Musik miterlebt zu haben. Trotz Schwalbenschwanz und weißer Fliege: Sie wird noch lange nachstrahlen.

Donnerstag, 05. Oktober 2006  |  Quelle: Westfälische Nachrichten / Steinfurter Kreisblatt (Steinfurt)

 

Šteta je što se HNK nije potrudio popuniti gledalište/JOŠKO PONOŠ

 

SLOVENSKI GUDAČKI KVARTET
U FOYERU HNK SPLIT

Tartini oduševio Splićane

Oduševljenju publike nije bilo kraja. Svjesni da ovako sjajne glazbenike Split neće tako skoro ponovno ugostiti, slušatelji su neobuzdanim aklamacijama željeli produžiti večer impresivna zvuka

Blistav i opojan gudački zvuk kvarteta Tartini trajno će se pohraniti u sjećanju slušatelja nazočnih glazbenom ponedjeljku u foajeu HNK. Moramo žaliti što koncertnih zaljubljenika nije bilo više, a budući da su izostali redoviti posjetitelji, poluprazno gledalište ocjenjujemo propustom organizatora, splitskoga HNK. Koncertna sezona, ako jest sezona, morala je biti najavljena u mjesecu rujnu s jasno istaknutim favoritima kojima svakako pripada kvartet Tartini. U HNK su dostupni tek mjesečni pregledi događaja, što je rizično za koncert (k tome vrhunski!) na samom početku mjeseca, a o izostanku koncertnih plakata i adekvatne medijske najave da i ne govorimo. Nadalje, još uvijek ne znamo hoćemo li u ovoj sezoni uopće čuti tajanstveni glasovir bosendorfer koji je više od pola sezone prespavao na kazališnoj pozornici.
Izniman i neponovljiv glazbeni doživljaj priredili su nam izvrsni slovenski gudači Miran Kolbl, prva violina, Romeo Drucker, druga violina, Aleksandar Milošev, viola, i Miloš Mlejnik, violončelo. Ansambl osnovan 1983. godine Splićani su već imali priliku čuti. O njegovoj vrlo živoj međunarodnoj koncertnoj aktivnosti od 1997. brine milanska agentura ORIA – zapažena su gostovanja diljem Europe i nastupi s uglednim solistima. Slijede turneje u Španjolskoj i Njemačkoj s koncertima u svjetski poznatim glazbenim središtima.
Kvartet Tartini osvaja visoko izbalansiranim zvukom impresivne gudačke punine. Profesionalnost krasi svaki pojedinačni izričaj jer riječ je o pravim glazbenim znalcima. Ono što pak najviše plijeni jest predana briga o združenoj kvaliteti tona koja daruje rijetko umjetničko zajedništvo. Visoke dosege slovenski su gudači ostvarili biserima komorne literature čije je srce gudački kvartet. Mozartov Adagio i fuga KV 546 u c-molu pastoznim je tonom svjedočio dramatičnost, a majstorska fuga zrcalila je istinsko polifonijsko umijeće. Tehnički besprijekorni i impresivno uigrani gudači na pravi su način otkrivali Mozartovo nadahnuće barokom.
Beethovenov kvartet op. 18 br. 6 u B-duru bio je divna (za mnoge na žalost propuštena) prigoda za upoznavanje klasičnog oblika. Jasna koncepcija s kristalno profiliranim temama te s vrlo nadahnutim izričajem uvjerila je u osebujnost skladateljske inventivnosti i znanja. Gotovo je nestvarno u našoj sredini slušati tako kvalitetnu izvedbu uživo! Osobito se doimao drugi stavak Adagio ma non troppo s profinjenom cantilenom prve violine uz majstorski ritmiziran i čarobno ozvučen kontrapunkt violončela. Čelistička je dionica na poseban način opajala ljepotom i objedinjavala zvuk – Miloš Mlejnik je duša Tartinija! Treći vrhunac koncerta, Debussyjev kvartet op. 10 u g-molu imponirao je svakim segmentom filigranski satkanoga impresionističkog majstorstva. Zgusnutost izričaja izrasla na maštovitom provođenju osnovne teme nije zasjenila preglednost. Vrlo uigrani i iznimno ritmični gudači dočarali su pokretljivost u dijalozima, a nadasve u strastvenom finalu kvarteta (Tres mouvemente et avec passion).
Oduševljenju publike nije bilo kraja. Svjesni da ovako sjajne glazbenike Split neće tako skoro ponovno ugostiti, slušatelji su neobuzdanim aklamacijama željeli produžiti večer impresivna zvuka. Još jedan Mozart i još jedan Beethoven i čarolija je utihnula.

piše Tatjana ALAJBEG
 


Svetozarevska 14, 2504 Maribor, SLOVENIA - tel. h.c. 02 / 23 53 500 - e-mail: pc@vecer.com


Datum: Sreda, 8. Oktober 2003 - Stran: KULTURA
Vrhunski komorni koncert v Kostanjevici v okviru Svetovnih glasbenih dnevov
Brez diha
Klarinetist Mate Bekavac z godalnim kvartetom Tartini

V okviru Svetovnih glasbenih dni je bil v Kostanjevici 2. oktobra popoldan komorni koncert. Nastopili so klarinetist Mate Bekavac in godalni kvartet Tartini v zasedbi: Miran Kolbl, violina, Romeo Drucker, violina, Aleksandar Milošev, viola in Miloš Mlejnik, violončelo.

Na sporedu so bila naslednja dela: John Corigliano (ZDA), Samogovor za klarinet in godalni kvartet, Bright Sheng (Kitajska), Concertino za klarinet in godalni kvartet in Osvaldo Golijov (Argenitna), Sanje in molitev slepega Izaka.

Lepše duhovne priprave na koncert, kot je sprehod okrog konstanjeviškega samostana in skozi njegove dvoriščne arkade, si ne morete predstavljati. Verjetno niti ni potrebna posebna občutljivost, da se vas dotakne kontemplativno vzdušje tega prostora; dejstvo pa je, da odvržete vsa bremena, ko prestopite prag cerkvenega prostora in se prepustite pričakovanju lepote z bistro glavo in odprtega srca. To je bilo za ta spored tudi nujno potrebno.

Umetniki so muzicirali sijajno. Njihova igra je bila tehnično izdelana, do potankosti usklajena in globoko doživeta. Kvartet je v sedanji zasedbi zmožen najvišjih dosežkov, saj je njegova igra spontana in vseskozi živa, Mate Bekavac pa ni samo zunajserijski talent, ampak tudi zavzeto delaven in vsestransko razgledan muzik. Na sporedu so bila sama tehtna dela. Že prva skladba, Samogovor za klarinet in godalni kvartet, je nekako lebdela v kozmični praznini in je zahtevala izostreno koncentracijo in dovršeno soigro. Kompozicijsko predivo je bilo tako prosojno in krhko, da bi ga tudi najmanjša sapica lahko usodno poškodovala. Poslušalci si skoraj nismo upali dihati in smo ob koncu skladbe ostali še nekaj časa zamaknjeni.

Concertino za klarinet in godalni kvartet Brighta Shenga je postregel s tehničnimi bravurami, je pa kljub očitni virtuoznosti vzdrževal napetost nadpovprečne energije, ki se je kopičila, zgoščala in sproščala. To je fanatično divji ples, ki prehiteva samega sebe. Dodaten mik daje skladbi uporaba sedemtonske lestvice iz pokrajine na severozahodu Kitajske, ki spominja na miksolidijsko cerkveno lestvico.

V drugem delu smo poslušali obsežen glasbeni ep Sanje in molitve slepega Izaka skladatelja Osvalda Golijova. Ta glasba neverjetnih razsežnosti zajema iz šesttisočletne judovske zgodovine. Verjetno še nismo slišali skladbe, v kateri bi se tako barvito in na tako viharen, ekstatičen način prepletala tako raznolika, intenzivna doživetja. Če k temu dodamo še eksotične glasbene elemente, ki so bili za nas nekaj povsem novega, pa divje, utripajoče ritme, se nenadoma znajdemo v dimenziji onkraj našega časa in prostora. V skladbi se abruptno srečujeta hladen dih smrti in vročica mistične ekstaze. Divji izbruhi so se v valovih bližali mejam dojemljivega in sprejemljivega, vendar se poslušalci nismo niti za trenutek znašli zunaj dogajanja, temveč nas je prepričevalna igra izvajalcev ves čas vodila neposredno skozi "zgodovino" skladbe prav na sredi toka intenzivnega doživetja. Veličina umetništva Mateta Bekavca je v njegovi brezpogojni predanosti glasbi, v njegovi popolni izenačitvi z glasbo in v njegovi zlitosti z instrumentom, ki ga obvladuje do takšne mere, da mu ni para. Kvartet Tartini mu je bil vseskozi enakovreden partner.

Izvajalce je občinstvo nagradilo z burnimi aplavzi, ki kar niso hoteli prenehati.

P.S.: Ta koncert je ponovno pokazal, da ni "nove" glasbe, temveč je samo Glasba, ki je toliko pomembna, kolikor je namenjena poslušalcu, kolikor ga pritegne, kolikor vzpostavi z njim stik in jo poslušalec lahko tudi doživi. To je živa umetnost in prav nič ni pomembno, koliko let ali stoletij je stara. Zato ob poslušanju teh skladb nismo imeli občutka, da poslušamo novo glasbo, temveč glasbo za vse čase.

Janko Šetinc