"VEČERI KOMORNE GLASBE 2005"
INTEGRALNA IZVEDBA GODALNIH KVARTETOV
Wolfganga Amadeusa Mozarta in Ludwiga van Beethovna

DVORANA SLOVENSKE FILHARMONIJE
Četrtek, 31. marca 2005 ob 19.30

O SPOREDU:

Skladatelj, pedagog, glasbeni pisec in organizator Slavko Osterc (1895-1941) je prav gotovo ena izmed vodilnih osebnosti na slovenskem glasbenem prizorišču v prvi polovici 20.stoletja. Svojo idejno in estetsko naravnanost je tako z besedo kot tudi v kompozicijskem ustvarjanju podredil osnovnemu načelu. "ustvarjati in priznavati one kulturne vrednote, ki jih ne bo priznaval  samo ožji krog, ne le Slovenci temveč ves svet". Izrazit primer skladateljevega estetskega nazora je  Osterčev komorni opus, ki obsega največji del skladateljevega kompozicijskega snovanja. V komornem opusu je vrsta skladb, ki sodijo med najboljša dela v njegovi glasbeni dediščini, področju, kateremu je ostal zvest od prvih » vajeniških skladb« po prvi svetovni vojni, mimo diplome na Praškem konservatoriju, na katerem je zaključil glasbeni študij z izključno komornimi deli, do svoje zadnje kompozicije, sonate za violončelo in klavir, ki jo je dokončal nekaj tednov pred smrtjo spomladi leta 1941. "Živimo v dobi komorne glasbe" je dejal skladatelj, s čemer je po mnenju muzikologa dr.Andreja Rijavca hotel poudariti, da je za odkrivanje novega, za kar se je z vsem svojim žarom boril, najbolj primeren ansambel z majhno zasedbo. Med dvaindvajsetimi v obliki partiture ohranjenimi komornimi  instrumentalnimi deli je pet kompozicij napisanih za zasedbo godalnega kvarteta, od godalnega kvarteta v a molu iz leta 1923,  Divertimenta za kvartet na lok (1925) in Prvega godalnega kvarteta (1926-1927) do Silhuet za godalni kvartet iz 1928 leta in Drugega godalnega kvarteta, ki je bil dokončan leta 1934. Silhuete za godalni kvartet  so nastale leta 1928, eno leto po nastanku Prvega godalnega kvarteta. Namesto širokopotezne oblikovne gradnje v Prvem godalnem kvartetu, so Silhuete skladba žanrskega navdiha in razpoloženj, delo glasbenih prebliskov, ki z opuščanjem klasične kompozicijske tehnike sproščajo skladateljevo invencijo. Silhuete za godalni kvartet so tako po obliki domiselna in zanimiva suita ne glede na nekatere tradicionalne naslove stavkov: Preludio. Scherzando, Passacaglia, Kanon in Valse. 

Mislim, da je zelo malo primerov v glasbeni preteklosti (verjetno tudi v prihodnosti) da bi dve genialni glasbeni osebnosti, kot sta bila Joseph Haydn in Wolfgang Amadeus Mozart, brez najmanjše zavisti občudovala drug pri drugem neverjetno nadarjenost in z bogatim tehničnim znanjem ter neizčrpnimi glasbenimi domislicami  na področju godalnega kvarteta vplivala drug na drugega ter se drug ob drugem koristno učila. Wolfgang Amadeus je bil še fantič, ko je kot štirinajstletnik po vzoru štiriindvajset let starejšega prijatelja Josepha Haydna napisal na popotovanju po Italiji prve godalne kvartete. Ko je v dveh nizih šestih Milanskih godalnih kvartetov glasbeni stavek Josepha Haydna oblikovno in muzikalno še obogatil, je njegov učitelj pod njegovim vplivom napisal znamenite Ruske kvartete. Serija Ruskih kvartetov v katerih prevladuje prozornost je zopet vspodbudila Mozarta in pod njihovim vplivom je napisal šest godalnih kvartetov posvečenih Josephu Haydnu. Kvarteti, napisani v poklon starejšemu prijatelju so zopet pomenili izziv mojstru iz Esterhaze in kvarteti katere je papa Haydn napisal po letu 1784 pogosto odkrivajo vpliv Mozartovih »Haydnovih« kvartetov. Tako je dve desetletji potekalo medsebojno glasbeno bogatenje katerega končni zaklad je sijajna literatura za godalni kvartet. Godalni kvartet v d molu KV 421 je drugi v nizu šestih godalnih kvartetov posvečenih Josephu Haydnu. V kvartetu prevladuje temačno in nemirno, lahko bi rekli kar Schubertovsko glasbeno razpoloženje, ki izvira iz neprestanega izmenjavanja tonalitete med durom in molom. Glasbeno sprostitev prinaša le  glasbeno zasanjan drugi stavek Andante in trio Menueta. Mozartovi prijatelji so kvartet skupaj z ostalimi petimi iz niza  »Haydnovih« kvartetov krstno predstavili v Mozartovem dunajskem stanovanju na Schullerstrasse. Haydn in Karl von Dittersdorf sta igrala violini, Mozart svoj priljubljeni instrument violo in Jan Vanhal violončelo. Haydn je bil očitno navdušen nad »poklonjenimi kvarteti«, saj je po nekaterih izročilih po koncertu dejal Mozartovemu očetu Leopoldu, ki je prav takrat prišel na obisk iz Salzburga : »Pred bogom in kot pošten človek vam povem, da je vaš sin največji skladatelj kar jih poznam osebno ali po imenu«. 

Izmed šestnajstih godalnih kvartetov Ludwiga van Beethovna je niz prvih šestih začel dobivati obrise med leti 1794 in 1795, vendar je celoten niz skladatelj dokončal šele leta 1800. Naslednje leto so kvarteti izšli na Dunaju v dveh izdajah, vsaka v seriji treh kvartetov, pod naslovom Šest kvartetov za dve violini, violo in violončelo. Godalni kvarteti so  posvečeni princu Lobkowitzu, odličnemu violinistu ter Beethovnovemu prijatelju in občudovalcu, zato serijo šestih Beethovnovih kvartetov  opus 18 večkrat imenujemo tudi Lobkowitzovi kvarteti. Godalni kvarteti opus 18 so takoj postali priljubljeni v amaterskih glasbenih krogih na Dunaju, saj je znano, da so v cesarski prestolnici meščani na začetku 19. stoletja vneto gojili domače muziciranje in so bile javne izvedbe komorne glasbe še zelo redke. K uspešnemu domačemu muziciranju seveda ni prispevala preprostost ali zabavnost kvartetov opus 18. Delo odkriva že zrelega in stilno jasno opredeljenega ustvarjalca, čeprav je glasbeni stavek še izredno prozoren, kar »Haydnovsko« okreten, komoren v pravem pomenu besede. Vendar podrobnejša analiza na mnogih straneh partiture Lobkowitzovih godalnih kvartetov odkriva Beethovnovo željo po naprednejšem kompozicijskem pristopu, ki dokončno dozori v kvartetih skladateljevega srednjega ustvarjalnega obdobja, to so kvarteti Razumovskega, Harfni kvartet in Kvartet opus 95. Godalni kvartet številka 3 v D duru je po trditvi Beethovnovega učenca Ferdinanda Riesa mojster napisal pred vsemi ostalimi kvarteti  opus 18, čeprav ga je skladatelj ob natisu označil s številko tri. Po mnenju muzikologov si godalni kvarteti opus 18 po času nastanka sledijo v zaporedju tretji, drugi, prvi, peti, četrti in šesti.Godalni kvartet številka 3 v D duru je lirično in lahkotno glasbeno delo, ki mu morda primanjkuje nekoliko več samostojnosti posameznih godalnih instrumentov, značilnosti Beethovnovih godalnih kvartetov v kasnejših opusih.Toda  tudi v tem, na prvi pogled tradicionalnem glasbenem delu, si Beethoven prizadeva za nov način oblikovne gradnje. Namesto tradicionalnega Menueta ali Scherza v tretjem stavku uporabi živahen Allegro, ki je po obliki Menuet po izrazu pa Scherzo. Kontrasten srednji del tretjega stavka je v  molu in je poln notranje napetosti. Prav gotovo je najbolj » haydnovski« finale tretjega godalnega kvarteta opus 18. Ob podrobnejši glasbeni analizi se stavek muzikalno očitno spogleduje s prvim stavkom Haydnove simfonije » Ura » in zadnjim stavkom  mojstrove » Vojaške » simfonije. Beethovnov godalni kvartet številka 3 v D duru  ni bil nikoli med najbolj priljubljenimi mojstrovimi godalnimi kvarteti.Toda lepota in miren razmišljajoč značaj skladbe postaneta očitna šele tedaj, ko skladbo večkrat poslušamo in njeno glasbo dobro spoznamo.