• Prvi violinist Miran Kolbl je študiral v Nemčiji pri svetovno znanem  pedagogu Igorju Ozimu. Komorno igro je izpopolnil pri članih znamenitega A M A D E U S kvarteta.Deluje kot koncertni mojster Slovenske Filharmonije.Dobitnik dveh nagrad Prešernovega sklada (1999 in 2000 ) za komorno in solistično igro.
   

• Drugi violinist Romeo Drucker je študiral pri prof. Dejanu Bravničarju ter se izpopolnjeval pri prof. Grigoriju Žislinu.Bil je dolgoletni član orkestra Slovenske filharmonije od leta 1993 pa ima status svobodnega umetnika. Deluje kot koncertni mojster orkestra Opere HNK Ivana pl. Zajca ter orkestra Reške Filharmonije in stalni gostujoči umetnik pri ansamblu Zagrebških solistov. Za svoje umetniške dosežke je prejel nekaj prestižnih nagrad. V TARTINI kvartetu igra od ustanovitve leta 1983.
   

• Violist Aleksandar Milošev je mlad izredno nadarjen umetnik. Njegovo igro odlikuje virtuozna tehnika ter prefinjena muzikalnost. Dobitnik je vrste nagrad na tekmovanjih. Deluje kot solo violist orkestra Slovenske Filharmonije, profesor viole na zagrebški akademiji in stalni gostujoči umetnik pri ansamblu Zagrebških solistov. Izredno cenjen kot solist na domačih in tujih koncertnih odrih.
   

• Violončelist Miloš Mlejnik je študiral pri Siegfriedu Palmu v Kölnu ter se izpopolnjeval pri slavnem Andreju Navarri. Mednarodno uveljavljen solist ter dobitnik vrste prestižnih nagrad. Poleg intenzivne solistične in komorne karijere deluje tudi kot pedagog doma in v tujini. V TARTINI kvartetu  igra od ustanovitve leta 1983.

Godalni kvartet Tartini je začel svojo pot kot Godalni kvartet Slovenske filharmonije leta 1983, ko so štirje vodje godalnih skupin orkestra Slovenske filharmonije odločili, da bogato tehnično znanje in in glasbene izkušnje preizkusijo tudi v godalnem kvartetu, ki velja med vsemi komornimi glasbenimi zasedbami za najplemenitejšo, pa tudi najobčutljivejšo zasedbo.

Godalni kvartet velja za najbolj zahtevno zvrst komorne glasbe, morda celo vse instrumentalno-glasbene literature. V njej se kaže skladateljevo obvladovanje štirih obligatnih, načeloma enakovrednih, samostojnih glasov. Ker zasedba štirih godalcev ne omogoča palete kakšne orkestralne barvitosti, terja izjemno natančno, minuciozno obdelavo glasbenih prvin, ki morajo zaživeti v prepričljivi celoti. V estetskem diskurzu se je od 18. stoletja dalje godalni kvartet ob simfoniji utemeljeval kot edina zvrst z izdelano lastno estetiko. Ta raste iz dveh postavk: na eni strani izvira iz stare predstave o posebni veljavi štiriglasnega stavka, ki je posledično močno zaznamovala vso kompozicjsko prakso, na drugi pa izhaja iz splošnega razumevanja komorno-glasbenega stavka kot »pogovora« posameznih glasbenikov. Topos glasbenega »pogovora« se je pozneje iz neke splošne predstave zožil na godalni kvartet. V tem smislu je tudi razumeti poseben poudarek, ki so ga dajali v zgodovini te zvrsti sodelovanja v godalnem kvartetu kot najvišji izvajalsko-tehnični zahtevi. »Pogovor« štirih enakovrednih, a hkrati popolnoma med seboj »uglašenih« izvajalcev zahteva vrhunske posameznike, koncertantne soliste, ki morejo tudi v medsebojnem »dialogu« oblikovati usklajeno interpretacijsko predstavo, prek katere lahko godalni kvartet sploh zveni kot ubrana celota. Tudi visok izvajalski nivo Godalnega kvarteta Tartini lahko omogoča le njihova odlična izvajalska sestava. V njem so izbrani izvrstni glasbeniki, ki so obenem tudi priznani solisti ali pedagogi: prvi violinist Miran Kolbl, drugi violinist Romeo Drucker, violist Aleksandar Milošev ter violončelist Miloš Mlejnik.

Godalni kvartet je tudi zvrst, ki je v primerjavi s simfonijo izraziteje teoretsko utemeljena kot preizkusni kamen radikalnejših kompozicijsko-tehničnih izostritev in drznih pristopov. V njej se pogosto tako skladatelji kot izvajalci oddaljujejo od okostenele glasbene prakse. Zato je godalni kvartet vir novosti tako v kompozicijskem kot izvajalsko-tehničnem, interpretativnem pogledu. Oba vidika sta pomembna tudi, ko ocenjujemo za slovenski prostor zanimiv in tehten prispevek Godalnega kvarteta Tartini.

V tej tradicionalno sicer bogati in pomembni zvrsti, ki pa na Slovenskem v zadnjih desetletjih ni imela pravega zastopnika, izstopajo kot edinstven pojav seveda zlasti s svojo vrhunsko izvajalsko dovršenostjo pa tudi z repertoarno svežino. Svojega poslanstva člani kvarteta ne vidijo zgolj v obnavljanju ustaljene, neproblematizirane glasbene prakse, ampak tudi v širjenju in prevetrenu institucionaliziranih zvrstnih meja.

Godalni kvartet Tartini je v svojem dosedanjem delovanju, še zlasti v sklopu koncertov iz cikla Večeri komorne glasbe, uspel oblikovati prepričljiv in svež pristop, ki je novost ne le po izvajalski tehtnosti in dodelanosti programa, temveč tudi v repertoarni odprtosti in smelosti. Pri oblikovanju koncertnih programov se člani kvarteta sicer seveda ne odpovedujejo »klasičnim« delom železnega repertoarja te zvrsti, vendar jih izbirajo previdno in premišljeno, tako da tudi z njihovo pomočjo interpretativno zorijo in se kalijo. Tako so tudi v svojem koncertnem ciklu predstavili nekaj klasičnih del, s katerimi kažejo svoj domišljen, zrel poustvarjalni pristop smiselnega postopnega zorenja, ne pa kakšno zaletavo hlastanje po količinski razširitvi svojega repertoarja.

Godalni kvartet Tartini svoj program širi in tehtno dopolnjuje z deli manj znanih skladateljev in opusov, ki jih redkeje slišimo na koncertnih programih. Z vso odgovornostjo se loteva tudi izvedb domače literature. Z dognanimi interpretacijami odkriva vrednost obstoječih del in vzpodbuja naše ustvarjalce k nastanku novih. Tako so mnoga nova slovenska dela prvič predstavili javnosti in posneli za arhiv, tako skladbe Uroša Kreka, Janija Goloba, Iva Petrića, Pavla Merkùja ali Petra Kopača.

Posebno veljavo daje programom koncertov Godalnega kvarteta Tartini stalna skrb članov kvarteta, da vabijo medse priznane slovenske in tuje glasbenike ter tako na poseben način izvirno in vedno nanovo dopolnjujejo svoj program. Obenem to prispeva k stalni rasti kvarteta kot prožnega, prilagodljivega komornega glasbenega izvajalskega korpusa. Z njimi so doslej nastopili že številni odlični glasbeniki, med njimi Irena Grafenauer, Stanko Arnold, Radovan Vlatković, Mate Bekavac, Lovro Pogorelić, Maria Graf, Gary Karr, Franco Gulli, Enrica Cavallo, Bruno Giuranna, Rocco Filippini, Davide Formisano idr….

Kot edini slovenski komorni ansambel je bil Godalni kvartet Tartini več let stalni gost Mozartovih serenad v Salzburgu. Doslej je svojo visoko vrednost potrdil tudi v tako pomembnih glasbenih središčih kot so Barcelona, Benetke, Buenos Aires, Dunaj, Genova, Ženeva, Praga, Pariz, Salzburg, Milano, München, Torino itn…

Snemal je za različne radijske in televizijske hiše doma in po svetu ter posnel vrsto zgoščenk z deli Dvořáka, Ravela, Mozarta, Schuberta, Chaussona.
Godalni kvartet Tartini je prvi zares reprezentativni tovrstni slovenski ansambel v zadnjih letih delovanja s svojimi koncerti postal ambasador slovenske kulture na domačih in tujih koncertnih odrih. Z občudovanja vredno zagnanostjo in predanostjo se člani kvarteta posvečajo tej plemeniti zasedbi in se z vrhunsko izvajalsko višino ter prepričljivo muzikalno tehtnostjo naglo približujejo ravni najuglednejših svetovnih kvartetnih sestavov.